Zgodba o ovcah in čarovniku

   Na travniku sredi velikanskega gozda je živel čarovnik, ki je imel velik trop ovac. Od časa do časa je pojedel ovco iz tropa. Ovce so slutile, kaj tedaj namerava, in so se razbežale po gozdu. Iskanje pobeglih ovac mu je jemalo veliko časa, poleg tega se mu je ovca, ki jo je izbral za kosilo, upirala, njeno obupano blejanje pa je prestrašilo še druge. 
Čarovnik je premišljeval, kako bi rešil to težavo in se odločil, da bo uporabil zvijačo. Z vsako ovco se je pogovoril na samem in ji obljubil, da je ne bo pojedel.
Eni je rekel: »Ti nisi ovca, temveč oseba kakor jaz. Ni se ti treba bati, ubijam in jem samo ovce, ker pa si ti edini človek v tem tropu, to tudi pomeni, da si moj najboljši tovariš.«
Drugi ovci je dejal: »Zakaj bežiš od mene kakor druge ovce? Ti si vendar lev, tebi se ni treba ničesar bati. Ubijam samo ovce, levov ne jem.«
Tretji je rekel: »Poglej, nisi ovca, volk si. Volka pa spoštujem. Še naprej bom ubijal ovce in jih jedel, vendar se volku, najboljšemu čarovnikovemu prijatelju, ni treba nič bati.«

Tako je govoril vsaki ovci in vsaki je povedal, da ni ovca, temveč žival, ki se razlikuje od drugih ovac v tropu. Po tem pogovoru se je vedenje ovac spremenilo – mirno so pasle in niso več bežale v gozd. Ko bi čarovnik ubil naslednjo ovco, so si mislile: »Ubil je ovco, jaz pa nisem ovca, človek sem, lev, volk … najboljši čarovnikov prijatelj, nimam razloga, da bi me bilo strah.«
Celo ovce, ki jih je ubil, se niso upirale. Samo stopil bi do izbrane in ji rekel: »O moj najboljši tovariš, že dolgo se nisva pogovorila. Pridi k meni, potrebujem nasvet glede tropa.« In izbrana ovca je ponosno zakorakala na čarovnikovo dvorišče. 

Tam jo je čarovnik res vprašal, kaj se dogaja v tropu. Žrtev bi mu veselo poročala o vsem, potem pa jo je ubil. Ker je smrt nastopila v trenutku, ovca niti ni imela časa, da bi kar koli ugotovila.

Čarovnik je bil zelo zadovoljen, saj je dvignil samospoštovanje vsaki ovci, poleg tega ovce niso več premišljevale o smrti, manj so bile živčne, uživale so v življenju in mirno grizljale travo, zato je bilo tudi njihovo meso okusnejše.
In tako je čarovnik dobro krotil svoj trop, najzanimivejše pa je bilo, da so mu pri tem pomagale same ovce. Če bi kakšna bolj razmišljujoča ovca začela počasi dvomiti o vsem, so čarovnika druge ovce − ker so bile ljudje, levi, volkovi, najboljši čarovnikovi prijatelji − obvestile o nenavadnem vedenju takšne ovce. Naslednji dan bi jo čarovnik pojedel, in spet je bilo za dolgo mir v tropu.

Iz knjige "In Search of the Miraculous", P.D. Ouspensky, pub. Paul H Compton Limited