»…Odkril
sem dragotino, nisem pa rešil uganke. Zakaj je ljudstvo jokalo? Mar ne more
čisti prikaz razuma kogarkoli pripraviti do joka? Gotovo ne. Kaj pa nekoč? Leta
1727? Mozgal sem in mozgal. Takrat niso imeli radiev, walkmanov, gramofonov in
podobnih virov instant glasbe. Poskusil sem si predstavljati tišino. Le zvoki
narave. Ne slišati glasbe? Ne le minutko, vsaj cel teden zagotovo, nakar v
nedeljo maša. Kdo je igral? Lokalni glasbenik, verjetno slabo in škripajoče. A
vseeno, kako je zvenelo, po dolgi tišini?
Nato pa, umre kraljica in pride Bach. Po letih in letih
posta, nenadoma- mojster. Kako pogosto umirajo vladarice? Bach odigra mašo,
uvoženi orkester ga spremlja, najboljši pevci, kar jih lahko kupi oblast,
pojejo. Kako je zvenelo? Ne glasba sama, njo lahko slišimo tudi danes – danes je
izginilo nekaj drugega, razlika med
tišino in glasbo. Glasba ni več darilo, praznik. Poskusil sem si predstavljati.
Ni šlo. Ugotovil sem, da je glasba povsod, in ker je povsod, ni ostalo od nje
nič drugega, razen smetja. Če hoče prodreti, mora biti enostavna, površinska in
plitva. Mora se delati, kako cilja na čustva, hkrati pa ne sme biti zaresna,
saj bi potem vseskozi samo jokali ali se smejali ali karkoli. Vsakdanjost bi
zastala. Hotel sem ugotoviti, kako so glasbo poslušali pred stoletji, in zato
sem rabil tišino.«
M.Mazzini – Telesni čuvaj
