Nisem še prebral pesmi, ki bi bolj povzdigovala in častila kakšno žival. kot je to spesnil lord Byron v svojem epitafu psu Boatswainu. V vsakem stavku tako celovito prepleta pasjo in človeško dušo in njune karakterje in zgodovinsko povezanost,da me še zdej vedno zmrazi ko jo preberem.
Kadar se v prah povrne kak zemljan,
ne po zaslugah - le po rodu znan,
takrat na moč potrudi se kipar,
da slava mrtvega blesti se žar,
da sploh ne bereš v glosi slikoviti kaj bil je - temveč - kaj bi moral biti.
A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani,
ki prvi te pričaka, prvi brani,
ki v tvojem srcu svoje ima srce,
ki srečen je, če zate v ogenj sme - ta gre v pozabo,
ker mu ne prizna Bog duše, ki na svetu jo ima;
medtem ko človek, ta mrčes mrčesa,
lahko s kesanjem upa na nebesa.
O, človek, bedna, enodnevna muha,
ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha!
Kdor te spozna, te s studom zapusti, ti grudica izprijene prsti.
Prijateljstvo ti je le goljufija,
ljubezen - strast,
smehljaj - hipokrizija
Če na dve nogi vstala bi žival, bi se lahko v dno duše sramoval!
- Kdor pred to žaro si postal - odidi! ni vredna,
da ti jo oko sploh vidi:
prijatelju v spomin ta grob stoji;
le enega sem imel - tu leži.
