Paris ✈

Mrzlo decembrsko popoldne. Pred izhodom iz letališke stavbe je vrvelo ljudi. Vsak pričakuje nekoga, najbolj pa so se mu zdeli nestrpni tisti, ki jim bo jeklena ptica pripeljala nazaj ljubljeno osebo. Objemanja, pozdravljanja, veliko smeha ter tu in tam kakšna solza sreče so stalni spremljevalci krajših in daljših slovesov in ponovnih snidenj. Ob robu množice jo je naenkrat opazil. Najprej njen širok nasmeh, ki ga je v trenutku raznežil. Kljub mrazu je delovala zadovoljno, srečno, njena notranja lepota je sevala v širokem krogu. Hecno, a takoj je pomislil da je najverjetneje zaljubljena do ušes. Čeprav ni hotel izpasti kot nek voyer, kar ni in ni mogel odmakniti pogleda iz nje. S telefonom na ušesu je smeje postopala pred stavbo in nekajkrat je postala le dva koraka od avta iz katerega so ji sledile njegove radovedne oči. Njene so bile temne in čudovite. Nasmeh za bogove in auro, ki je topila ostanke snega. Skušal je predvideti njeno reakcijo, če bi jo vprašal za ime. Kot u filmu.  Spet se je obrnila in začela hoditi proti njemu. Končala je pogovor in si razpela čop. Z rokami si je razprostrla dolge rjave lase in pramen, ki ji je zakril polovico obraza jo je naredil še bolj skrivnostno in privlačno. Še dva koraka in bo tik zraven avta.  Opazoval jo je, ko so se njene temne oči naenkrat razširile, čez obraz se ji je narisal bleščeč nasmeh in nekomu v daljavi je veselo pomahala. S pogledom ji je sledil na drugo stran kjer so jo že čakali prijatelji. V rokah so držali velik okrašen plakat z dobrodoščico in lepimi željami. Zvedel je vsaj to, da je iz Slovenije... že je skoraj odmaknil pogled, ko je na plakatu prebral še njeno ime in priimek…  Sam pri sebi se je smejal temu “naključju”. s pogledom jo je pospremil ko se je smeje vsedla v avto in že se je odpeljala.
Ko se je malo prizemljil je ugotovil, da že celo uro tudi on čaka na sodelavca. Kako relativno, čas čakanja.... Stopil je iz avta, se pretegnil in prižgal cigareto.  Tabla poletov je oznanjala pristanek letala, ki se je bleščeče v oranžno-rdeči svetlobi zahajajočega sonca dotaknilo steze. Počutil se je zadovoljno in nekako notranje izpolnjeno.Dogodek mu je res polepšal dan in minute čakanja. Trenutek sreče. Čeprav tako vsakdanji, gredo vse prepogosto neopazno mimo nas. On se jih je rad zavedal, jih občutil v vseh formah in sferah. Še enkrat je globoko vdihnil in počasi izdihnil visoko v zrak. Dolg in naporn dan se končuje, kmalu bo doma. Tudi mraz je nekoliko popustil ….