Leto 1990!
Ko sem bil jaz še otrok in so me starši dolgočasili s svojimi zgodbicami do solza, kako so imeli oni težko življenje, ko so oni odraščcali.
Kako so oni hodili 20km daleč v šolo z eno samo sobo. In je učitelj poznal edino oceno zadostno 2. Kako so hodili v dežju, snegu in viharjih in prenašali ob tem še svoje mlajše brate na svojih hrbtih.
Kljub temu, da so hodili v šolo so poleg tega še doma pomagali svojim staršem, da so sploh lahko preživeli in se niso izstradali do smrti. In spominjam se še, da sem si med odraščanjem obljubil, da nikoli ne bom težil z vsemi temi bučkami svojim otrokom, kako težko je bilo meni in kako
lahko je njim danes.
Ampak sedaj, ko sem dosegel rob svoje mladosti kurčevih 30+ let si ne morem pomagati, da ne bi povedal nekaj tej današnji mladini. Tako prekleto pofukano lahkó vam je na tem svetu!
Mislim, v primerjavi z mojim življenjem, živite v prekleti utopiji!
Ko sem bil jaz otrok nismo imeli interneta! Ko smo želeli nekaj zvedeti,
smo morali iti v klinčevo knjižnico in si gradivo poiskati sami! Ma kakšni zapiski na dlančniku
in mobiju?! V šoli smo plonke pisal s tehničnim 0,3, da smo ja spravl na en kurčev pildek
vse kar nismo znali. In tudi emaila ni bilo! Dejansko si moral na roke napisati pismo s
pisalom! In potem si moral kupiti znamko jo nalepiti na pismo in kurčevo pismo potem odnesti v nabiralnik. In ponavadi je trajalo tedne, da si dobil nikakav odgovor.
Niti ni bilo MP3-jev ali Emule in Napster-ja! Če si hotel krasti muzko si moral iti v prodajalno plat in jo tam dobesedno krasti. Ali pa si cel dan sedel in čakal ob radiu, da si ujel svoj komad na
kaseto pa se takrat je kaksen dosadan DJ' nekaj gobcal ali na začetku ali na koncu in si bil gladko ob svoj kurčev posnetek.
Če te je zanimalo kaj o kaksni kurbariji!; Si nisi mogel zdownloadati, kot to lahko počnete sedaj. Ali si fotru sunil kakšno staro Erotiko ali Start. Ali pa si ga sunil v trgovini. Ali je bilo to ali pa si ga drkal nad kakšnim Quele katalogom spodnjega perila!
To so bile moje možnosti! Nismo imeli finega sranja kot je recimo Call Waiting, če si bil na telefonu in te je klical nekdo drug - si imel pač zasedeno! Seveda, govorimo o stacionarnem telefonu, kakšni GSM-i so bili mokre sanje za razburkati domišljijo.
Ravno tako ni bilo klinčevih Caller ID Box-ov! Ko ti je zvonil telefon si se oglasil pa čeprav nisi vedel ali te kliče mama, tvoj diler, tvoj prijatelj, ljubica, punca, itd. Preprosto nisi vedel in si se moral oglasiti, gospodič!
Ravno tako niti ni bilo pozerskih Sony Playstation videogamov z high-resolution 3-D grafiko! Imeli smo ZX Spectrum, večji frajerji so se igračkal na Commodorjih, edinčki, razvajenčki in ostalo frocovje z bogatimi starši pa so se naslajali ob Amigah! Z igricami kot so Asteroidi, kakšni Space invadeji so bili še vmes, grafika pa je bila nagravžna 2-D! Vaš igralec na monitorju je bil malo večja pika. Moral si uporabljati domišljijo! In tam ni bilo tako imenovanih multiple levels! Samo en level vedno hitrejši in težji dokler nisi guznil!
Kot ŽIVLJENJE!
In ko si šel v kino ni bilo stadiona sedežev, vsi so bili enako visoki. In če si imel vsaj malo sreče, potem se je pred tabo nalimala ponavadi ena kurčeva omara in potem si videl le njegov hrbet za katerega si pošteno plačal.
Razvajeni ste do podtalnice, prisežem pri Bogu!
Danes ne bi preživeli niti 5 minut v casu leta 1990.
